Brata Ipavec

Življenje in delo Benjamina ter njegovega dve leti mlajšega brata Gustava Ipavca sta tesno povezana. Oba sta se šolala v Šentjurju in Celju, pozneje pa v Gradcu, kjer sta maturirala. Kasneje sta se vpisala na triletno zdravstveno šolo v Gradcu, kjer sta diplomirala. Študij sta nadaljevala na Dunaju. Po končanem šolanju je Benjamin dobil zaposlitev v Gradcu, kjer je ostal do upokojitve. Brat Gustav se je po očetovem vzgledu ukvarjal z očesnim zdravstvom, vendar je slovel bolj kot zdravnik splošne prakse.

Med študijem sta se Benjamin in Gustav Ipavec tudi glasbeno izobraževala. Osnovno izobrazbo sta dobila doma, v Celju sta šolanje nadaljevala pri organistu Karlu Kopplu in pozneje pri bratih Vaclavu in Františku Fasslu, ki sta bila češkega rodu. Iz let, ko je živel v Celju, nam je ohranjena Benjaminova znana skladba - valček "Popki" (Knospen, Walzer fur das Piano-Forte) iz leta 1843.

V Gradcu sta se brata Ipavca zbližala z narodno zavednimi slovenskimi visokošolci, združenimi v političnem društvu Slovenija. Leta 1850 je to društvo izbralo Benjamina za svojega glasbenega vodjo. Začel je skladati pesmi na slovenska besedila, da so jih v društvu prepevali: sprva narodno budniške zbore, pozneje tudi samospeve za boljše pevce iz zbora. Benjamin je na glasbenem področju sodeloval s celjsko in mariborsko čitalnico, bil med prvimi člani (1872) Glasbene Matice v Ljubljani in njen poverjenik za Štajersko. Leta 1859 je izdal pesmarico z naslovom »Pesmarica za kratek čas«, leta 1862 in 1864 pa »Slovenske pesmi«. V tem času je deloval kot skladatelj narodnoprebudnih pesmi in kot organizator slovenskega narodnega življenja. Njegova glasbena nadarjenost ga je privedla do soočanja z zahtevnejšimi glasbenimi oblikami. Posebno pomembno mesto imajo njegovi samospevi, ki jim je dal posebno umetniško veljavo. Sprva je komponiral samospeve na nemška besedila, že kmalu pa je posegel po slovenskih. Njegovi samospevi, kot so Nezakonska mati, Ciganka Marija, Menih, Oblaku, Mak žari, Čez noč, Na poljani, Božji volek, Pozabil sem mnogo kaj, dekle, Pomladni veter in drugi, so zimzelene melodije slovenske glasbe romantičnega obdobja.

Benjamin in Gustav Ipavec sta živela v času, ki je tudi na glasbenem področju zahteval stvaritve, potrebni so bili zbori, samospevi in sploh glasba, ki je imela primerno besedilo in ki je znala navdušiti poslušalce ter izražati njihovo slovensko pripadnost. Temu delu se je Gustav docela posvetil. Zato ne preseneča, da so v njegovem opisu ob nekaj klavirskih delih (Kadrilja za klavir) samo vokalne skladbe: četverospevi, zbori in samospevi. Njegove spevne melodije so se hitro priljubile po vsej Sloveniji in še danes niso izgubile svojevrstne mičnosti. Že njihovi naslovi so zgovorni: »Slovenec sem«, Slovensko dekle, Budnica, Planinska roža, Danici, O mraku, Kjer so moje rožice, Le predi, dekle itd.. V osemdesetih letih je Gustav v Šentjurju ustanovil mešani zbor in zanj tudi komponiral.

V začetku leta 1907 je Gustav Ipavec težko zbolel za vnetjem ledvic in vodenico. Večinoma se je zdravil sam, z nasveti pa mu je pomagal sin Josip, takrat že zdravnik v Šentjurju. Umrl je 20. avgusta 1908. Šentjurčani so mu priredili velik pogreb. Štiri mesece kasneje, 20. decembra 1908, pa je v Gradcu umrl Benjamin Ipavec. Pokopali so ga na šentlenarškem pokopališču.

JOSIP IPAVEC

Josip Ipavec (klicali so ga tudi Pepi ali Pepo) se je rodil 21. 12. 1873 kot sedmi od desetih otrok Gustava in Karoline, ki so živeli v Šentjurju (trg Sv. Jurij pod Rifnikom oz. Sv. Jurij ob Južni železnici), hišna št. 9. Krščen je bil kot Jožef Karl, v nemški krstni knjigi zaveden kot Josef Karl. Dve imeni nakazujeta na imenitnost, saj v podeželskem okolju ni bilo običajno, da bi otrok dobil dve imeni.

Kmalu je začel z glasbenim izobraževanjem. Že pri štirih je z očetom igral klavir, kasneje ga je poučeval tudi brat Lojze. Ljudsko šolo je končal v domačem trgu pri dobrem učitelju in pevcu Frančišku Vučniku, ki ga poučeval tudi violino. Ljudsko šolo naj bi obiskoval dlje, kot je običajno, predvidoma zaradi bolezni. Oče ga je leta 1883 poslal v benediktinski samostan Št. Lambert na Gornjem Štajerskem, kjer je dokončal prvi in drugi razred gimnazije. V samostanu je tudi pel v zboru odličnega orglarja Karola Grütza. Že takrat je Josip uglasbil nekaj duetov za violino.

Tretji in četrti razred gimnazije je končal pri benediktincih v Št. Pavlu na Koroškem, kjer je tudi pel alt v cerkvenem pevskem zboru. V tistem obdobju je skomponiral valček za klavir in violino. Na dan velike mašne slovesnosti je orglar nenadoma zbolel, zato je na pomoč priskočil 14-letni Josip Ipavec ter na orglah spremljal orkester in pevce. Od takrat je vedno igral orgle pri šolskih mašah.

Višjo gimnazijo je obiskoval v Celju, kjer je od šestega razreda igral v župnijski cerkvi pri dijaških mašah. V tem času je uglasbil »Ave Mario« za moški zbor z bariton slogom. Tam se je spoznal z Nemcem Feryjem Leonom Lulekom, kasneje znanim baritonistom. Josip je zanj skomponiral celo vrsto nemških pesmi in balad (Das Königskind, Die Woiewodentochter, Die Drei), samospevov ob spremljavi klavirja. Tudi na vseučilišču v Gradcu sta bila prijatelja in Josip ga je na nastopih spremljal na klavirju. V Gradcu se je učil glasbene teorije pri dr. Torgglerju ter uglasbil slovensko balado »Trije vojaki« za bariton in solo ob spremljavi klavirja, »Triglavsko koračnico« in četverospev »Imel sem ljubi dve«. V Gradcu je ustvaril balet oz. enodejanko pantomimo »Možiček«, s katerim je dosegel lep uspeh in se je že v tistem času v Gradcu predstavljal sedemkrat. Kasneje so »Možička« uprizorili v Mariboru, Ljubljani, Novem mestu in Celovcu.

Leta 1904 je dokončal medicinske študije v Gradcu, 15. 3. je bil razglašen za doktorja zdravilstva. Bil je specialist za oči. V letih 1904 in 1905 je delal v vojaški bolnišnici na Dunaju. V prostih urah se je učil instrumentacije pri kapelniku jubilejskega gledališča (Volksoper) Aleksandru Zemlinskem.

Od avgusta 1905 do spomladi 1907 je delal kot vojaški zdravnik v Zagrebu. Ko je oče Gustav Ipavec zbolel, je službo vojaškega zdravnika opustil in se vrnil v rodni Šentjur. Postal je distriktni zdravnik skrajno vzhodnega dela celjskega in skrajno zahodnega dela šmarskega sodnega okraja. V tistem času je sicer sam trg Šentjur štel okoli 400 prebivalcev. V njem je delovalo društvo Sokol, starosta katerega je bil vse do začetka 1. svetovne vojne Josip Čulek, njegov namestnik pa Josip Ipavic.

Leta 1907 se je v Gradcu poročil z Albertino Novoszad. Jeseni leta 1909 je težko zbolel. V zakonu sta se jima rodila sinova Jože in Teodor.

V Šentjurju je dokončal opero Princesa Vrtoglavka, s katero se je dolgo ukvarjal. Besedilo (v slogu evropske literarne dekadence) zanjo je napisala znana pisateljica Mara Čop-Berksova. Skupaj z vplivnimi prijatelji si je prizadeval,da bi opereto uprizorili, vendar to za časa njegovega življenja žal ni uspelo. Izvedenih je bilo le nekaj delov opere (npr. na nekem koncert v Celju je pevski zbor iz Šentjurja ob spremljavi salonskega orkestra predstavil uvodni prizor 3. dejanja opere Princesa Vrtoglavka z naslovom Urica, januarja 1914 pa je Glasbena matica izvedla tri odlomke iz opere).

Josip Ipavec je bil leta 1914 mobiliziran in poslan v Wagno na današnjem avstrijskem Štajerskem, kjer je bilo begunsko taborišče za ubežnike iz Galicije. Zaradi bolezni je bil kasneje demobiliziran in še pred koncem vojne so ga poslali domov. Sčasoma je opustil tudi zdravniško prakso. Umrl je 8. 2. 1921 v Šentjurju, kjer je tudi pokopan.

Princesa Vrtoglavka je bila prvič izvedena šele 29. 11. 1997 v SNG Maribor. Besedilo zanjo je po motivih libreta Mare pl. Berks napisal ddr. Igor Grdina.

DRUŽINA

Oče: Gustav Ipavec

Mati: Karolina (roj. Amon) iz Laškega (1873–1904), nečakinja duhovnika Karla Merka (1809­–1861), ki je bil v zadnjih letih življenja župnik v Šentjurju.

Sestre:

• Marija Karolina – Minka (1866–1959), por. Cajnkar
• Karolina Uršula – Linči (1867–1957), por. Artman je komponirala, svetoval ji je celo Risto Savin
• Emilija Marija (1876–1898)

Bratje:

• Gustav Franc (1861–1881), učitelj
• Alojz (1863–1893), kapucinar
• Benjamin (1869–1876),
• Marko (1872–1874),
• Benjamin Karl (1878–1962): pionir zdravljenja raka na maternici pri Slovenkah
• in še en Marko (1880–1937): l. 1918 postal prvi slovenski okrajni glavar v Slovenj Gradcu

Žena: Albertina Novoszad (6. 5. 1880 Poreče ob Vrbskem jezeru)

• Njen oče: Karl Novoszad (nadarjen amaterski slikar, sicer uradnik pri železnici)
• Njene sestre: Hermina (igralka: Herta Norman(n), Ema (dobra slikarka), Anita (plesalka in pianistka)
• Njen brat: Karl (poročnik cesarske in kraljeve mornarice)

Sinova:

• Jože (1919–1998): priznan slikar, scenograf deloval v Hrvatskem narodnem kazalištu (HNK) v Zagrebu
• Teodor Karl Gustav Ipavic – (tudi Božo, Tedi, in v ZDA Ted) (1912–2009): od l. 1956 je živel v ZDA; bil je restavrator za obnovo slik in umetniških predmetov ter uokvirjanje slik

Povzeto po:

Barlè, J. (1909). Ipavci: prilog k zgodovini slovenske pesmi. Ljubljana: [s. n.].

Grdina, I. (1999). Od rodoljuba z dežele do meščana. Ljubljana: Studia humanitatis.

Grdina, I. (2001). Ipavci. Zgodovina slovenske meščanske dinastije. Ljubljana: Založba ZRC SAZU.

Interaktivna predstavitev življenja in dela bratov Ipavcev